Tiso, čudovito drevo, spremljajo demonske skrivnosti, ki izvirajo iz njene povezanosti z miti starih ljudstev. Grki, Rimljani in Kelti so tiso posvečali bogovom.
Pri kristjanih, je bila vedno zelena prastara tisa simbol večnega življenja. Kazaki so tisovino uporabljali za izdelavo talismanov, ki so jih varovali pred čarovnicami. V Bosni je imela tisa moč pred vampirji in uroki. V Španiji so verovali, da tisa ščiti pred strelo.
Skrivnost tise je vzpodbujala tudi zdravilna moč lesa in iglic, npr. proti steklini in podobno.
Tisa ima alkaloide, taxin, psevdo alkaloide, ki so zelo strupeni.
Nekdaj je bila tisa pogosta drevesna vrsta v zahodni, srednji in južni Evropi, Mali Aziji, Kavkazu in v Alžiriji. V srednjem veku so jo skoraj iztrebili, ker je bila nenadomestljiva pri izdelavi samostrelov in lovskih ter vojaških lokov. Les tise je izredno trd, elastičen in precej težak. Rdeče-rjava barva lesa ji daje navdih plemenitosti. Umetniški izdelki iz lesa tise so zelo cenjeni.
Zaradi uporabnosti v rezbarstvu dosega les tise visoke vrednosti na borzah lesa. Zaradi potreb po izdelavi orožja, so jo preveč izsekali. Vladarji v srednjem veku so izdali uredbo o prepovedi sečnje tise in jo tako zaščitili. Tisa je del naše naravne dediščine in je v Sloveniji zaščitena. Mlade sadike ogroža divjad, ker jo zelo rada obžira.
Nujno je, da ekološko ozaveščena človeška populacija prispeva k ohranitvi tise in jo vrne na rastišča, kjer je nekdaj že bila. Tisa predstavlja najstarejšo samoniklo drevesno vrsto v Evropi, saj se je tu pojavila že pred 150 miljoni let.
Tisa spada v razred iglavcev, v družino tisovk ter v rod tis. Latinsko ime Taxus je izpeljano iz grške besede taxon, kar pomeni lok. Drugi del latinskega imena je baccata, to pomeni, da ima tisa jagode, kar jo loči od ostalih iglavcev, ki imajo storže. Tisa je posebnež med našimi iglavci, saj je glede zgradbe peloda, iglic in ploda podobna listavcem.
Tisa je dvodomna rastlina, kar pomeni, da imajo drevesa samo ženske ali samo moške cvetove. Ženski cvetovi se pojavijo od marca do maja, moški cvetovi pa v jeseni.
Tisa ima plod v obliki jagode, seme je obdano z značilnim rdečim mesnatim ovojem. Seme tise raznašajo ptice, toda uspešna širitev tise je z saditvijo vzgojenih sadik iz drevesnic. V okrasnih vrtovih je izredno priljubljena, ker jo lahko poljubno oblikujemo.
V Sloveniji so najbolj poznane tise: Vrablova tisa v Zgornjem Slemenu na Kozjaku, Juršev tisovec v Logu pri Limbušu, tisa v Bresternici in tisovec v idilični vasici Strane pri Razdrtem, tik pod Nanosom.
Za tiso v Stranah, gozdarji ocenjujejo njeno starost od 500 do 600 let. Ljudsko izročilo pa trdi, daje bila zasajena že leta 350 našega štetja. Drevo raste pred vaško cerkvijo. V višino seže več kot 11 metrov, njen obseg pa meri 385 centometrov. Po legendi, ki kroži med domačini, naj bi pod tiso pridigala Ciril in Metod, ko sta čez Balkan potovala v Rim.
Tisa v Stranah predstavlja izjemno izhodišče za pohod na Nanos ali pa za obisk Predjamskega gradu.
Vir: Naše drevesne vrste; Marja Kotar, Robert Brus, Slovenska matica, 1999, Ljubljana.
Pripravil: Doc. dr. Stanislav Renčelj